Nadaljujemo temo izgorelost.
Če sem v prejšnjem blogu razložil, kako se kaže izgorelost, kakšni so simptomi, sem torej v naslednjem koraku dolžan razložit, zakaj pride do nje. Vedno, ko imamo težave, ko se zgodi nekaj velikega, težkega, nevarnega, kot je med drugim tudi izgorelost, je na mestu stavek, ki ga izrečem pogosto svojim klientom, in sicer: “Nekaj ne delaš prav.” Če bi namreč vse delali prav, verjetno ne bi prišli k meni. Da ne bo pomote, k meni hodijo tudi tisti, ki jim gre relativno dobro, pa želijo to kondicijo ohraniti. To imenujemo antropohigiena, lahko je pa tudi razlog za obisk terapevta coaching, ko želimo nekaj delati boljše. (EPP)
“Zakaj izgorelost? – Zakaj pa ne? “
Torej, zakaj izgorelost? Logoterapevtski pristop bi bil: Zakaj pa ne? Zakaj se pa tebi ne bi smela zgoditi izgorelost? Zakaj se pa tebi ne bi smela zgoditi kapitulacija psihosomatike? Zato, ker živiš smiselno življenje, ker živiš svoje poslanstvo? Mogoče se ne bi smela zgoditi zato, ker imaš jasne vrednote, za katere živiš? Kaj pa sploh so vrednote? Ali je kariera vrednota? Ali je to, da postavljam sebe na prvo mesto in sem zagledan sam vase? Ali je to, da hrepenim po udobnem in razkošnem življenju vrednota? Ali je to, da želim vsem ustreči in biti sprejet? Da. To so vrednote, ki zahtevajo veliko mene, ki zahtevajo, da vse ostalo podredim, mogoče celo pohodim. In ko pohodim vrednote kot so: lastno zdravje, družina, pravičnost, prijateljstvo, sožitje, vera, smo v veliki nevarnosti, da se bo nekaj zgodilo. Čisto počasi, po majhnih korakih, čisto tiho bo prišla izgorelost ali kakšna druga frustracija. Mogoče se boste vprašali, kako je pa potem možno, da se to zgodi tudi pri materah, ki skrbijo za svoje otroke in so jim cele predane, ko pa vendar zasledujejo vrednoto družine? Tukaj bi odgovor vrnil z vprašanjem: Ali res zasledujejo vrednoto družine, ali zasledujejo vrednoto popolne mame? Nahajamo se namreč zelo blizu odgovora, saj lahko že prepoznamo, da sta perfekcionizem in izgorelost brat in sestra. Velikokrat, ne pa vedno, je ravno perfekcionizem tisti, ki nas vodi do izgorelosti. Slednji je lahko usmerjen vame in želim popolnost od samega sebe, ali pa je usmerjen na druge in od drugih pričakujemo popolnost. Religioznim tukaj odgovarjam, da popolni nismo ne mi, niti ni pošteno, da popolnost pričakujemo od drugih. Popolnost je rezervirana za Boga. Zato je najpomembnejša zapoved judov in kristjanov, veruj v enega Boga. Jaz, ti, nisi Bog, to mesto pritiče nekomu drugemu.
Tako perfekcionizem kot posledično tudi izgorelost pride tam, kjer je veliko strahu. Največkrat sami sebi povzročamo strah. Strah, da ne bom sprejet, da ne bom zadovoljil starše, šefa ali partnerja. Pri tem strahu si nalagamo vedno več in več, dokler ne počepnemo, pademo ali izgorimo – pogorimo. Ta strah izhaja iz tako zelo velike želje, da bi bili ljubljeni in spoštovani.