Eden glavnih krivcev za izgorelost je tudi perfekcionizem, katerega je vedno več. Kdo so pravzaprav perfekcionisti? Poznamo dve vrsti. Eni so introvertirani, kar pomeni, da so perfekcionisti do sebe, in drugi so ekstravertirani, kar pomeni, da zasledujejo popolnost pri drugih. Večkrat pa imamo tudi osebe, pri katerih je prisoten oboji.
Naj že v začetku povem, da to ni bolezen, ampak je osebnostna motnja. Perfekcionist ima pretirano visoka osebna pričakovanja, kakor tudi strah pred neuspehom. Velikokrat opazimo, da se je ta osebnostna motnja pojavljala že pri starših ali pa so jo povzročili ravno starši. Ne bodite strogi do njih, saj navsezadnje delajo vedno po svojih najboljših močeh. Sam opažam, da je perfekcionizem nekakšen varnostni mehanizem, znotraj katerega se posameznik dobro počuti. Veliko potrebo po popolnosti do sebe in drugih sem opazil tudi pri nekaterih vojakih, ki se je odražala v zelo zavzeti disciplini in redu. S tem ni sicer nič narobe. Vendar kot vsaka pretiranost tudi ta vodi v psihične in fizične bolezni. To so anksioznost oz. strah, tesnoba, kronični stres, težave prilagajanja. Fizično pa se kaže pri visokem krvnem tlaku in boleznih srca in ožilja. S perfekcionisti so povezane tudi OKM (obsesivne kompulzivne motnje ali nevroze), kjer so prisotne prisilne misli, strah, da bi se komu kaj slabega zgodilo zaradi nepravega lastnega početja, zastrašujoče misli, katere se sicer posameznik zaveda, da so iracionalne, vendar nima moči, da bi jih preprečil. Prisotna so posameznikova kompulzivna dejanja, rituali, da bi se prepričal, da je vse tako kot mora bit. Je zelo neprijetno, tako za posameznika kot za bližnjo okolico, saj ravno slednjo spravlja nevrotik v negotovost.
Prisoten je vedno notranji glas, da nismo dovolj dobri. Vprašanje je tukaj, za koga? Nismo dovolj dobri za partnerja, mamo, očeta, šefa? Pri vernikih je lahko tudi očitek samemu sebi, da nisem dovolj dober za Boga.
Kot sem omenil je perfekcionizem lahko deden. Deden na način, da je priučen od staršev v lastni želji, da bi bil sprejet. Zato imamo pri reševanju slednjega vedno osnovno izhodišče, da je okrnjena samopodoba. Vse to je zelo značilno za bodybuilderje, ali tako za ženske kot za moške, ki prekomerno skrbijo za svoj izgled. Svoje telo želijo popravljati ali okrasiti z različnimi tatuji. Takšne osebe so egocentrične, nezrele, ki zaznavajo samo sebe. Da se ne boste ustrašili, pri vsem je vedno pomembna zdrava meja in dokler je, so skrbi odveč.
Skrb pa je potrebna, ko se vse vrti okoli lastnega izgleda, ko zaradi svojih obsesivnih motenj ne morem več neobremenjeno delovati v svojem okolju, in ko izgubljam veselje do življenja in sem že kronično utrujen. To pomeni, ko se zjutraj zbudim, sem že utrujen. Takrat je potrebno nekaj spremeniti. Največkrat so pobudniki za spremembo partnerji, ker je v vseh zgoraj naštetih primerih zelo težavno z nekom takim živeti.
Pri pogovoru v takih primerih najprej definiramo kaj je problem, ga skupaj osvetlimo, še posebno simptome in raziščemo, kdaj se je problem začel. Nato se določi metodo, s katero bomo zmanjševali simptome in vzporedno dali možnost, da iz svobodnega polja posameznika sledijo smiselni koraki.
Perfekcionizem pelje direktno v izgorelost, zato z zdravo samopodobo, ki jo zgradim s hvaležnostjo in krepitvijo samozavesti, naredim velik korak k smiselnemu življenju.