Partnerski odnosi so nekaj najkompleksnejšega, saj zahtevajo eno samo garanje, odpovedovanje, ki pa nujno ne prinaša sadov. Na vprašanje ali se splača, je odgovor jasen – NE. Ne splača se z vidika poglobljene ljubezni, z vidika spoštovanja in predajanja. Ni nujno, da vse kar bom investiral v odnos, da bom prejel nazaj. Splača se pa edino in le edino, v kolikor odnos gradimo na nivoju telesne ljubezni. To je prva stopnja ljubezni, kjer nekaj dam in nekaj dobim zato povrnjeno. To je neka vrsta obrti ali bolje trgovina. Pri tem je zelo jasno. Ko ne dobim to kar želim, grem iskat drugam. Takšen odnos ni trajen in je za oba partnerja izredno izčrpajoč. Drugo stopnjo ljubezni imajo tisti odnosi, ki nas čustveno zadovoljujejo. Se super počutimo, občutimo metuljčke v trebuhu, se zabavamo in se nasploh počutimo prijetno. Vodi nas ugodje. S tem ni seveda nič narobe in je celo osnovni ustroj odnosa. Nastane pa zagata, ko vse to mine. Navadno se dogaja, da nas pri partnerju moti ravno tisto, kar nam je bilo v začetku pri njem najbolj všeč. Če mi je bilo v začetku, ko sem jo/ ga spoznal(a) všeč njen / njegov humor, me sedaj slednji moti in mi gre na živce. Če mi je bilo v začetku všeč, da se je partner predajal športu, je sedaj to tisto, kar je sedaj večkrat povod za konflikte in nerazumevanje. Počasi se začneva oddaljevat drug od drugega, zmanjka nama tem za pogovor in pogovarjava se le še o “tehničnih” stvareh, dokler ne prideva do vprašanja – kaj še delava skupaj? Vse tisto, kar bi moralo biti v odnosu, tega ni več. Ostalo je zgolj še životarjenje in eno samo matranje. Ali je vredno za to živeti, kakšen smisel sploh ima še vztrajati v takšnem osiromašenem odnosu? Ima smisel. Če sva v začetku čutila nekaj resničnega in bila prepričana, da skupaj dosegava vse tisto, kar sama ne bi zmogla, če sva se čustveno v polnosti presegala in se ljubila točno takšna kot sva, ima smisel vztrajati. Res je, da si v odnosu delamo drug drugemu ne malo ran, tudi takšnih, da potrebujejo skoraj kirurško posredovanje, vendar to je najina pot, ki nikakor ni samo ravna in razgledna. Vendar je najina, dokler jo midva tako poimenujeva, in dokler skupaj hodiva po tej poti. Razlika od samega začetka je le ta, da nekaj očitno ne delava prav. In tukaj nastopi logoterapija, ki priznava še tretjo vrsto ljubezni in to je duhovna ljubezen. Ko ljubezen v nekem trenutku preide v spoštovanje. Takrat, ko nekoga resnično spoštujemo, mu sledimo ne glede na okoliščine, tudi na pogorišče. To je kraljevsko, to je moč človeškega duha, da zmore nekaj, čemur razum kriči NE, vendar modrost srca pa še vedno pritrjuje in išče lepoto, za katero se je vredno potruditi. Če je en partner dovolj, da odnos izgubi ves sijaj in postane popačena podoba nečesa lepega, je tudi en partner dovolj, da to podobo spremeni. Pri partnerskih izzivih je vedno zaželjeno, da v procesu terapije sodelujeta oba, večkrat pa se zgodi, da ima za reševanje odnosa le en partner to moč. In je dovolj. Dovolj je, da si vsaj en partner želi rešiti odnos in dovolj je, da en partner gara in vnaša v odnos nekaj lepega, da vnaša ljubezen. Kajti le malo ljudi je sposobno na ljubezen odgovoriti s sovraštvom. So tudi taki, takrat pa sem povabljen, da zavzamem smiselno stališče do situacije. Če delam dobro, sem dober in če ljubim, sem jaz tisti, ki ljubi. Vse kar storim ali ne storim, sporočam, kdo sem jaz. In navsezadnje je ljubezen tudi to, da sem sposoben partnerja pustiti, da si ljubezen najde drugje.