Drage bralke in bralci, rad bi vam spregovoril o strahu. Vse nas je strah zelo veliko reči. Ene je strah bolezni, razhoda, smrti, pajkov, spet druge je strah nastopanja, prihodnosti in tretje je strah, da bodo razočarani oz. da bo umazano njihovo dobro ime. Zaradi strahu smo večkrat okameneli, pribiti na mesto. Ko pa smo pribiti na mestu, pa se naša pot zaključi.
Naravno in normalno je, da se izogibamo situacijam, kjer bi se lahko zgodilo to, česar nas je strah. Nekateri strahovi so celo zdravi, saj nam omogoča preživetje. Slednji nas varuje pred zunanjo nevarnostjo, deluje samodejno, avtomatično. Imajo ga tudi vse živali, da se bodisi izognejo nevarnosti, bodisi močno napadejo, ko se z nevarnostjo srečajo. Vendar kljub temu je potrebno razločevati med preživetvenim strahom in strahom, ki je nesmiseln in škodljiv. Ta vodi na koncu do tega, da smo lahko samo še doma in s strahom pogledujemo proti stropu, ali se bo tudi ta zrušil na nas in končal to agonijo. Vendar s tem sami sebe ropamo življenja, predvsem pa načenjamo in krhamo naše odnose z našimi bližnjimi, saj je s človekom, ki se ovije v strah, naporno in škodljivo živeti. Navsezadnje, če malo pretiravamo, nam že vsak sosed predstavlja grožnjo, kaj šele tisti sosedi, ki so “tam čez”. Vendar, ali zato, ker sem imel s sosedom slabe izkušnje, ne bom zaupal več nobenemu sosedu? Ali zato, ker sem imel nesrečo z avtomobilom ne bom več sedel v avto? Vsak strah, ki zadržuje človeka od nekega smisla ali ga vodi v nesmiselno, je škodljiv. In ta je tisti, ki ga je zelo veliko in nam “nagaja” ter uničuje naše odnose. Velikokrat nastane ravno zaradi pretekle slabe izkušnje, katera se nalepi na tisti biološki strah pred življenjsko nevarnostjo. Proti takšnim strahovom najbolje ukrepamo, da jim ne posvečamo pozornosti. Se ne sprašujemo veliko in zaupamo.
Če sem ta trenutek živ in berem ta sestavek, pomeni da me je Nekdo nekje obvaroval vsega hudega. Nimam resničnega razloga, da ne bi zaupal še v naprej. To je prazupanje ali pri vernikih vera. Prazaupanje ali vera v dober konec. Vse bo vredu. Druga, malo bolj zahtevna metoda je, da se resnično iz strahu šalimo. Zbijamo šale in se norčujemo iz našega strahu. S tem naše možgane zavedemo, da relativizirajo strah. Npr: Če me je strah nastopanja, si rečem: ”Ko bom začel nastopati, se bodo vsi tako smejali, da niti slišali ne bodo, kaj bom govoril. V očeh bodo imeli toliko solz od smeha, da ne bodo niti opazili, kako se bom zaradi treme tresel kot šiba na vodi.” Paradoksna intenca, kakor imenujemo to metodo, spada med najhitrejše in najučinkovitejše metode pri premagovanju strahu. Proti strahu je potrebno vedno ukrepati, ko opazite da omejuje vaše osnovne življenjske funkcije – socialni stiki, potovanja, sprehodi, opravljanje dela v službi… Kot je rekel Papež Janez Pavel II, ko je bil v Sloveniji: “Korajža velja!”
Matic Vidic
terapevt – specializant logoterapije