V zadnjem času sem kar nekajkrat zasledil, da se gospe, ki so sicer v partnerskem odnosu, na glavni dopust, namesto s svojim partnerjem, odpravijo s svojo najboljšo prijateljico. Najprej sem mislil, da gre za nekakšen povračilni ukrep, ker je šel partner s prijatelji v Nemčijo na Evropsko prvenstvo v nogometu.
Dobil sem obrazložitev, ki je vsekakor prepričljiva.
S prijateljico se imava tako dobro na dopustu, se stalno smejeva, cel čas se lahko pogovarjava čisto o vsem, delava kar nama paše, lahko cel dan samo poležavava, pa se imava še vedno super. Nikoli nič ne načrtujeva, ker se vse zgodi spontano in ravno to je najbolje. Nobenih napetosti, nobenega večjega prilagajanja in nobene slabe volje. Res priporočam to vsem ženskam, zaključi obrazložitev. In ko jo vprašam, kaj pa mož in otroci, odvrne, da ob vrnitvi domov, je polna energije, sveža in tako je lahko še boljša žena svojemu možu in mama svojim otrokom. Enostavno to potrebujem zase.
Moje vprašanje pri tem sledi, kje se je zalomilo, da vsega tega ne more doživet s svojim partnerjem? Ali ne bi bilo lepo, da bi vse to lahko na dopustu doživeli s svojim partnerjem/ partnerko?
Zalomi se, ko se prvič nehamo truditi za odnos. Ko prvič nekaj v odnosu prikrijemo, ker drugi tako in tako ne bi razumel/a. Ko prvič začnemo v odnosu misliti zgolj le nase in ne na drugega. S tem izgubljamo netivo, izgubljamo priložnosti za pogovor, se zapiramo, se ne izražamo, in na koncu ve o nas možeh več vsaka sodelavka kot pa žena. In ravno tako lahko velja obratno. Prenehamo se ljubiti in prenehamo se spoštovati. Še vedno smo kljub temu sposobni spolno občevati, ne pa se ljubiti. V spolnosti več ne zadovoljujemo partnerja, vendar je le pomembno, da dosežem vrhunec sam/a. Na nek način se na koncu drug ob drugemu le še samozadovoljujemo. In potem sledi slavni stavek: 3x na mesec mu dam, da imam potem mir.
Kako pomaga logoterapija – psihoterapija?
Logoterapija – psihoterapija, pri tem razločuje tri vrste ljubezni: telesno – seksualno, duševno – erotično, duhovno – spoštovanje. Prva, telesna, temelji na tem, kaj ob partnerju dobim, kaj mi partner daje. V našem primeru, bi rekli, da grem s partnerjem na dopust, v kolikor mi vse plača. Druga, duševna, govori o tem, kaj jaz ob partnerju čutim. Ljubim ga, ker se ob njem dobro počutim. Ravno naš zgornji primer se očitno ob njem ne počuti več dobro na glavnem dopustu, zato hodi le še s prijateljico, s katero si delita te dobre občutke in počutje. In tretja, duhovna, govori o spoštovanju.
Ne glede na to, kaj mi nudiš ali kaj ob tebi čutim, te spoštujem, ker si moj partner/ka in sem se zate odločil/a in se bom trudil/a zate in s tabo. Spoštujem te kot moža/ženo in sem pripravljen/-a preseči tako manjko v materialnem kot občutju. (Vse to zdrži le, kadar ne prihaja do hudih zlorab drug drugega.) Prevečkrat, se v odnosih zgodi, da se prenehamo truditi, z obrazložitvijo, ne čutim več tistega, kar bi sicer moral/a.
Pavel v Pismu Korinčanom pravi: Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. … Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Tukaj bi želel izpostaviti predvsem dvoje: ljubezen je potrpežljiva in ljubezen ne išče svojega.
Potrpežljivost pomeni, da te čakam, da se mi pridružiš v odnosu, tudi če si še ali že oddaljen. Čakam te in te vabim, da se vrneš v odnos. Kot pravi E. Lucas, pristopim z vnaprejšnjim vložkom, ne glede na to, če bom obdarjen z željeno posledico. V najin odnos bom vložil/a, četudi mi zaenkrat še ne daješ razloga ali potrditve, da je vredno vlagati. Nekdo se mora darovat, nekdo mora začeti prvi, nekdo mora narediti vnaprejšnji korak in pokazati drugemu pot. Pot, kjer se spoštujemo, kjer se ljubimo. Normalno je, da ne čutim vedno isto, in normalno je, da v nekem trenutku ne čutim skoraj nič ali samo jezo in razočaranje. Vendar lahko se preneham trudit za sodelavca, prijatelja, nikoli pa ne za zakonca ali otroka.
Ljubezen ne išče svojega: Viktor E. Frankl, oče logoterapije, psihoterapije, ki ima svoje korenine v eksistencialni filozofiji, je uvedel dva čudovita pojma z dvema čudovitima metodama. Samopreseganje in samopozaba. Samopreseganje obvelja takrat, ko nekaj naredim, četudi mi bodisi povzroča strah, ali pa mi ne prinaša ugodja. Samopozaba pa obvelja takrat, ko spustim tisto, kar si sam želim in kar meni ustreza, vendar sem za voljo ljubljene osebe ali stvar pripravljeni dati prednost njej. In to sta pomembna elementa v odnosu. Če malo bolj plastično obrazložim, je samopreseganje takrat, ko grem s partnerjem nekam, kar mi sicer ne ustreza najbolje in samopozaba takrat, ko ne grem tja, kamor si sam želim, ker partnerju to povzroča nelagodje.
Večlrat sem vprašan, v čem je smisel, da se jaz odpovedujem nečemu, drugi pa potem dela vse isto. Odnos ni trgovina, in prava ljubezen ni trgovska ljubezen. To je, če daš ti meni 2 €, dam jaz tebi 2 žemlji. V ljubezni se darujemo drugemu, zato je prava ljubezen darovanjska ljubezen. In kjer se ne-preračunljivo daruje eden, je zelo velika verjetnost, da se bo začel darovati tudi drugi.
Če grem torej sam na glavni dopust s prijateljem, da se imam dobro, kakšno ljubezen je to? Brezobzirna.
Matic Vidic
specializant logoterapije in coach